Kakšne so korenine katoliške uporabe nekvašenega kruha v obhajilu?

Katoliška uporaba nekvašenega kruha v obhajilu sega v zgodnja stoletja krščanstva. V judovski tradiciji se med velikonočnim obrokom uporablja nekvašen kruh, ki simbolizira naglico, v kateri so Izraelci zapustili Egipt. V katoliški cerkvi se nekvašen kruh uporablja v evharistiji kot simbol Kristusovega telesa.

Uporaba nekvašenega kruha v evharistiji temelji na prepričanju, da je Kristus pri zadnji večerji uporabil nekvašen kruh. To podpira dejstvo, da najzgodnejša krščanska besedila, kot sta Didahe in Prvo pismo Korinčanom, omenjajo uporabo nekvašenega kruha v evharistiji.

Poleg tega Cerkev tradicionalno meni, da je uporaba nekvašenega kruha v evharistiji simbol edinosti Cerkve. Nekvašeni kruh je narejen iz enega samega kosa testa, brez kvasa in vzhajalnih sredstev. To simbolizira enotnost Cerkve, ki je sestavljena iz mnogih različnih članov, vendar je še vedno eno telo.

Uporaba nekvašenega kruha v evharistiji velja tudi za simbol čistosti in preprostosti Kristusovega telesa. Nekvašen kruh je čist in neoporečen, kakor je čisto in brez greha Kristusovo telo.

Končno je uporaba nekvašenega kruha v evharistiji spomin na velikonočno jed. Pasha je bila čas, ko so Izraelci praznovali svojo osvoboditev iz suženjstva v Egiptu. Na enak način je evharistija čas, ko katoličani praznujejo svojo osvoboditev od greha in smrti s Kristusovim vstajenjem.

Uporaba nekvašenega kruha v evharistiji je dolgoletna tradicija katoliške Cerkve. Ta tradicija temelji na prepričanju, da je Kristus pri zadnji večerji uporabil nekvašen kruh, in na simboliki nekvašenega kruha kot znaka enotnosti, čistosti in osvoboditve.